razbojnik

Tako.. nič glasu od nas.
Je bil hud mesec, oziroma dva. Veliko sem imela dela za faks, kar nekaj je bilo praznovanj, Anton pa zahteva vedno več angažiranosti. Pridno se je čuval med tem, ko sem jaz delala. Pri babici Karmen, pri Marti ali pri atiju. Včasih mi je pa tudi malo pomagal.

Skratka je pravi mali razbojnik, po vseh štirih doseže čisto vsak kotiček stanovanja. Lepo vstane, spleza, stvari se prestavljajo na višje police. Najbolj prisrčen je, ko se zbudi, se usede na postelji in malo zmedeno gleda okoli sebe. Ko se srečava z očmi se nasmehne, malo sramežljivo potrese z glavo in prišiba k okencu preverit kaj počne mama. In kaj smo pozabili umaknit izven dosega njegovih rok.

Zrasla sta mu dva nova zobka, zgornji dvojkici. Je prav smešen s temi mičkenimi zobki, malo škrbast. Ko sta rasla je bilo kar hudo. Nekaj dni vročine in potem še izpuščajčki, ki so se izkazali za šesto otroško bolezen. 

Skratka pestro...