porodna zgodba #2

Dobro leto je od tega dne in priznam, vse je precej megleno...

Za mano je bil res naporen teden. Veste kakšen je otrok, ki ima vročino ampak je vseeno poln energije? Tečna tempirana bomba. Tako je, Anton je bil tisti teden doma iz vrtca, ker je staknil neko virozo. Jaz sem se komaj premikala. Res mi je bilo odveč vse. Pa vseeno se mi je zdelo, da mi je bil tisti teden z Antonom podarjen, da je bil potreben, da sva se neskončno crkljala pa čeprav občasno tudi v družbi Vike Vikinga. Tako težko sem pričakovala popoldan, ko je Andrej hodil domov, da sem se uspela vsaj malo oddahnit. No, naj bi se, ker je potem položilo tudi njega.

Prišel je četrtek in moj PDP. Doma sem imela dva bolnika. No, mlajši je bil že bolj zdrav kot ne, starejši pa z visoko vročino. Tisi dan je bil norišnica. Čista norišnica. Antona animirat in ga poskušat nadzirat, da ne bi preveč razgrajal. Andreja stregla, skrbela, da jima ni nič manjkalo.
Na koncu dneva sem se sesedla in zjokala. Bilo je preveč. Bolečine, utrujenosti, pričakovanja...
Hej, jaz sem tista, za katero bi bilo potrebno skrbet, me malo razvajat. Poklicala sem mami, če lahko pride naslednji dan kaj mimo, vsaj toliko da pelje Antona malo na sprehod. Pred službo, po službi? Vseeno, samo pridi.

Spomnim se, da sem zaspala v solzah. Nemočna, utrujena. Notri pa je razgrajala ena poskočna žogica. Heeeej mali, prosim, res prosim, umiri se malo. Moram spat, moram se vsaj malo odpočit.

Zjutraj so me zbudile bolečine v križu. Se mi je kar zdelo koliko je ura. Ampak bolečine v križu še ne pomenijo nič takega in ker je Anton s svojim rojstvom nekoliko zamujal, sem imela predstavo, da si bo tudi drugi otrok vzel čas. Vseeno so se pozno dopoldne začeli popadki, ki sem jih nekako težko resno jemala. Anton je vseeno zahteval veliko pozornosti. Ampak kmalu mi je postalo jasno, da je to to. Uf. Ne, ne danes. Ne moreš prit danes, detece malo. Doma imamo bolnico, Andrej ne more tak v porodnišnico... Koliko dvomov in skrbi kar na enkrat. Vmes sem se pozanimala, kako je z bolnim partnerjem pri porodu, so rekli ok, samo masko cel čas. Nisem si želela predstavljat prihoda otroka brez Andreja ob sebi.
V vsej zmedi sem nekje vmes uspela skuhat kosilo in takrat enkrat je tudi prišla moja mami. Pojemo tisto govejo župo, če se prav spomnim, in vmes čisto mimo grede vprašam mami, če bo lahko popoldne, zvečer čuvala Antona.
Kako, a se kam odpravljaš?
Hmmm, ja. V porodnišnico, rodit...
Kaaaaj? A imaš popadke, nič se ti ne vidi... Seveda, pojdi počivat.

Po kosilu smo se zabubili v posteljo mi trije, mislim, da smo imeli mini maraton Pujse Pepe :)
Potem sem prosila, da bi bila še malo sama. Andrej se je res potrudil in mi naredil temo, legla sem in mislim, da prvič v parih dneh bila dejansko sama, v miru. Popadki so bili že zelo močni in nekje na 8-6 minut. Vseeno sem od izčrpanosti uspela malo zadremat.
Zbudila sem se z močnim občutkom na veliko potrebo. In res je bila velika. Telo se čisti, otrok prihaja. Kakšen klistir, telo vse opravi samo. Vmes sem Andreja prosila, naj organizira prevoz v porodnišnico, se stuširala in opravila še zadnje stvari doma.

V solzah še poljubila Antona in odšla novi bučki naproti.

Kakšno minuto pred šesto uro popoldne naju je ata Andrej odložil v porodnišnici. Kot da sva prvič tam sva malo tavala okrog. Za razliko od prejšnjič je bilo čisto mirno. Nikjer nikogar, luči pogasnjene... Naletiva na dežurno sestro in rečem, da sem prišla rodit.  Z besedami "No pa poglejva, kako vam kaže. Nič vas še ne stiska." me pospremi v sobo za CTG, se namestim, priklopi mi merilne naprave in pove, da pride čez kakih 10 - 15 minut. Najdaljših 14 minut na svetu. "No, gospa, saj nekaj pa se dogaja..." A reeees? Popadki na 3 minute? nisem opazila... Sprejem v triaži je bil precej rutinski, res na hitro, ker je že sestra presodila, da se mudi na porodni blok. Zdravnica me je pogledala, bila sem odprta 9 cm. Takoj so me odpeljali nadstropje višje in pripeljali še krehajočega Andreja. Ura je bila 18.23
Babico, ki me je prišla iskat povprašam o britju, klistirju, tušu.. "Kakšen klistir gospa? Tu je porodna soba, ni več časa, otrok je že skoraj zunaj." In že smo bili v porodni sobi. Številka 2. Kako lepi spomini! Tu sem rodila Antona. Babica pripomni, da imam srečo, da je zatišje, da prej sta bili dve hkrati notri, ker prenavljajo nekaj sob in je prostorska stiska... Posedejo me na posteljo. Formalnosti, dokumenti. Ne, nočem vitamina K. Prosim, počakajte s prerezom popkovine. Besede, ljudje, zvoki. Ne spomnim se dobro, tako hitro je šlo. Podpišite tu.
Pride ginekolog, pogleda, 10 cm, glavica v kanalu. Predre ovoje. Spet! Nisem tega želela, ampak porod je bil že tako daleč, jaz pa nisem imela več argumentov, samo rodit sem želela.
Pričakovala sem, da nas bodo pustili malo same, da še malo prediham popadke, ampak babica že vabi k potiskanju. Spomnim se samo tega, da sem želela imet noge v zraku, to mi je v tistem sveto bolečem trenutku pasalo. Pritisnem, še enkrat, še enkrat....

Jok. 

In vlažna toplota na mojem trebuhu.
"18.37" oznani sestra, "Čestitam, fanta imate"

Fanta! Sina! Neizmerno vesela, polna izpopolnjena. Z Andrejem se spogledava, mi pokima... "Erazem?" Pokimam nazaj. Erazem. Črna kosmata glavica mi leži na prsih. 

Nekje takrat sem porodila še posteljico in položili so jo v posodico poleg naju. S prerezom popkovine sem želela počakat vsaj dokler ne preneha utripat. "Čestitam gospa, tako se dela! V porodno se pride rodit." je še komentirala babica, ki s je žal ne spomnim čisto nič.
Ostali smo sami in začelo se je rajanje. Počasi sem se zavedla vsega okrog sebe. Kako je majhen! Odmolili smo, se poljubljali, objemali, crkljali. Andrej je sporočil vsem domačim. Bila sem polna moči. Porod je bil tako hiter, da se ga niti nisem dobro zavedala in tudi počutila sem se odlično. Mali korenjak pa je pridno vlekel.
Po slabih dveh urah je prišla sestra, prerezala popkovino, odnesla posteljico. Erazma in mene so počasi pripravili za odhod do sobe. Poslovila sem se od Andreja in mu naročila naj pozdravi Antona. Naj mu pove, da imam zdaj prostor v srčku še za enega fanta, ampak on bo vedno nekaj posebnega.