moja porodna zgodba
Leto (in še malo) je na okoli in v mojem srcu je še vedno želja, da napišem kaj vse se je dogajalo tisti dan, ko sem prvič objela svojega malega. Porod je zame velika reč, duhovno in telesno, zato vem, da bo z besedami težko zaobjet vsa občutja, vznemirjenje, veselje, tudi nemoč...
Antona sva čakala kar nekaj časa... Je fant, ki rabi svoj čas, tudi zato, da starša poleg zorita. Najprej sva dobro leto čakala na tisto drugo črtico, ki nakazuje nosečnost, potem sva ga čakala še čez rok... Predviden rok poroda sem imela 25./26. 12. 2014, ampak moj občutek je bil, da se bo rodil prej. Tisti advent je bil res poseben, pričakovanje rojstva, življenja, veselja, luči.
Nekaj dni pred PDPjem sem imela zadnji pregled pri svoji ginekologinji. Ugotovila je, da se še nič ne dogaja, čeprav se mi je čep že odluščil sem bila še čisto zaprta pa tudi CTG je bil bolj raven kot ne. Naročila mi je, naj med prazniki ne hodim v porodnišnico, če se ne bo nič dogajalo in če bo dete normalno živahno, da naj počakam na 5. 1., da bom 10 dni čez rok in šele takrat grem.
In prišel je božič in nič... In naslednji dan in še en in še en.. in še vedno nič. Midva z Andrejem pa nestrpna. Počasi so se že začeli komentarji, naj pozdraviva Jankovića, češ da bomo prvi v 2015. Silvestrovo, nič. Zunaj je pokalo, v meni je skakalo, to je bilo pa tudi vse. Tako sem se že počasi sprijaznila, da bomo morali počakati na 5. 1. in da obstaja možnost da bo potrebno porod sprožiti umetno. Priznam, kljub temu, da sva bila zelo na trnih in v stalni pripravljenosti, jaz pa tudi enormnih dimenzij, sva se z Andrejem takrat imela strašno lepo, v miru sva uživala v zadnjih dnevih v dvoje. Hodila sva na izlete, se (nas) priporočila Mariji na Brezjah, opravila še zadnje priprave s katerimi sva odlašala...
V soboto, 3. 1. 2015, so do naju prišli ati, Ana in Marta. Ati je prišel povedat, da se je v 29. tednu rodila moja sestrica in da ji je ime Veronika. Počutila sem se jezno in nemočno, predvsem zaradi izbire imena. Eh, moja Veronika... Ampak to je druga zgodba.
Naslednji dan, torej en dan pred tistim dnevom, ko naj bi šla rodit, je bilo vse mirno. Sicer z občasnimi krči in otrdevanji, ampak to se mi je dogajalo že od šestega meseca naprej. Ta dan sva šla malo hodit na Janče, po stopnicah v 11. nadstropje, namakala sem se v vodi, skratka počela vse, da bi malo pospešila možnost poroda. Dete pa nič.
Zvečer, pred spanjem, sva se z Andrejem pogovarjala. Jutri pa bo, ne glede na to, kako, jutri BO. Jutri ob tem času bova v rokah držala najinega otroka. Zmolila sva, prosila, bila intimna, spet molila, vse skupaj v enem takem velikem, božanskem občutku pričakovanja in vznemirjenja. In objeta zaspala. Jutri bo naš dan... Ob 5h zjutraj so me zbudili rahli popadki. Bili so drugačni od tistih lažnih, drugačen je bil občutek, bili so ritmični in na drugem mestu. To je to! Vstala sem, ker spat itak več nisem mogla in pripravila stvari za v porodnišnico, se umila in štela popadke in minute. Od 5h do 8h so se mi popadki stopnjevali na nekje 4-3 minute, zato sem se odločila, da zbudim Andreja. Počasi sva se mislila odpravit, ko so popadki popolnoma prenehali. Kaj je to?
Pokličem v porodnišnico, povem da sem 10 dni čez rok, da sem dobila svoje popadke in da so se umirili, ali naj čakam doma, ali naj pridem tja? V telefon me je sestra kar neprijazno pozvala, da kaj še čakam doma, da sem 10 dni preko roka in da naj pridem takoj v porodnišnico. Ok... pa pejva...
Se odpraviva počasi v porodnišnico, 15 minut počasne hoje. Prideva pred triažo in šok! Tam je vsaj 30 visoko nosečih mamic, vse rahlo na trnih, in vsaj toliko spremljevalcev. Seveda polna luna in prvi pravi delovni dan po novem letu. Katastrofa. Se postavim v vrsto pred sprejemno pisarno. Po 15 minutah stanja v vrsti pridem končno v pisarno, se previdno usedem na stol in povem spet celo zgodbo, o popadkih, 10 dnevih čez rok, odluščenem čepu, itd in sestra me samo pogleda in mi da direkten papir za porodni blok. Super! Še prej pa moram na CTG in v triažo na pregled. Takrat je bila ura okrog 10h, popadki pa neredni, ampak razmeroma močni.
Poiščem Andreja, ki me vidno znerviran čaka pred triažo in mu povem, da sem dobila papirje za v porodni blok. V tistem pride do nas, bilo nas je več parov, sestra iz CTG, da preveri v kakšnem stanju smo mamice in katere zaporedne številke imamo za CTG. Ji povem, da so me poslali naravnost na porodni blok in me pogleda in pripomni: "Gospa, ne izgledate še tako slabo, boste kar po zaporedni številki na CTG počakala." KAJ? Kako pa lahko ona presodi, kako se jaz počutim in kaj se z mano dogaja?
In sva čakala... Pojedla tisti jabolki in frutabelo, ki sem jih imela za vsak slučaj s sabo. Še danes ne vem, zakaj si nisva upala vsaj do kafiča stopit in si naročit en sendvič in nekaj za popit. In čakala. Vmes doživela razne izpade živčnosti bodočih staršev, predvsem očetov, ki so bili v podobni situaciji kot midva... Predihavala sem popadke, ki so bili vedno močnejši, ampak še vedno neredni. In končno okoli pol 3h pridem na vrsto za CTG. Se uležem na posteljo, nastavijo mi aparature in začne se merjenje moči popadkov in otrokovega srčka. Se sprostim, kolikor se da in čakam.. (Med tem so pri sosednji postelji imeli neko dramo, ker jim je odpovedala CTG naprava) V dobre pol ure nisem imela niti enega resnega popadka. Pride spet tista sestra do mene in mi prav privoščljivo pravi: "Vidite, da niste tako slabo. Vi boste šli kar domov danes, imamo polno." Ja. Hvala. In spet čakanje, tokrat na pregled v triaži.
Končno pridem na vrsto, že precej utrujena in naveličana. Zdrdram celotno zgodbo o čepu, popadkih, sprejemu, CTGju. Zdravnica me lepo posluša in mi pravi, da me bo poskusila vseeno vzet na oddelek in bom tam počakala na prosto porodno, ker sem že toliko čez rok in bomo videli kako bo. Potem je sledil še vaginalni pregled. Se namestim, zdravnica me pregleda in vzklikne: "Gospa, vi greste pa samo še rodit, ste že 7 cm odprti!" Končno, si mislim. Se preoblečem v bolnišnična oblačila in grem v čakalnico do Andreja, da mu povem kako naprej. Sem ga poslala domov, da se malo naje in da odnese moje stvari, ki jih nisem več potrebovala. Ko bo pa prišel nazaj ga bodo pa pripeljali na porodni blok.
In res, okoli 4h me končno pripeljejo na porodni blok. Tam čakam v čakalnici in opazujem, kako se dan preveša v noč. Sledil je klistir in britje, ki sem ju najprej odklonila in si potem premislila. Ni mi bilo hudega. Kmalu pripeljejo še Andreja in vse je bilo lažje. Sprehajava se po hodniku, se hecava, malo pleševa in firbcava okrog. Z nama je čakal še en par, ki se je poznal z babico Veroniko, ki je skrbela za nas in vsi so naju spraševali, če je Andrej brat od Neže... Nič jasno. Vmes pride druga babica povedat, da so vse porodne sobe zasedene in da bo treba počakat na prostor. Popadki so se stopnjevali in postali ritmični na nekje 3 minute. Dihala sem, objemala Andreja, božala veliki trebuh in mu prigovarjala, da bo kmalu konec. Vmes enkrat prideta ati in Helena, čisto po naključju nekaj vprašat njuno zdravnico. Heleni nerodno, meni nelagodno, Andreju težko, ati pa pač ati, cel car. Zadržujem tiste popadke in se delam, da me nič ne boli, hladna kot špricer, tako mi je bilo neprijetno pred njima. Ati poznavalsko ugotovi, da danes ne bo še nič, ker me še ne zvija prav zelo... Končno gresta in jaz se lahko spet sprostim.
Babica je stalno spremljala naše počutje in tipala trebuh, da je ocenila intenzivnost popadkov. Malo po 6h sporoči, da bodo porodne sobe kmalu proste in da sva midva naslednja na vrsti. In res okrog pol 7h prideva v porodno sobo številka 2, veliko in prostorno z vsemi potrebnimi pripomočki in prijetno zatemnjeno.
Sprejela naju je babica Katja in nama razložila, kako bodo potekale stvari, da bo z nami do 9h, potem pa pride nočna izmena. Namestila je CTG in preverila v kakšnem stanju sva z dojenčkom. Prišla je tudi ginekologinja, ki je ugotovila, da sem odprta že dobrih 8 cm in skupaj smo se odločili, da mi prederejo ovoj. Popadki do takrat še niso bi zelo intenzivni, zato so naju pustili sama, babica pa je obljubila, da mi pripelje smejalni plin, če bo slučajno potreben. Zanj sem prosila, ker sem se bala, da bom zaradi panike hiperventilirala. Ostala sva sama in takrat se je začelo. Močno in boleče. Želela sem vstat pa zaradi predrtja nisem smela... Predihavala sem popadke, kakor se je dalo mirno. Andrej me je držal za roke, mi dajal za pit in me usmerjal, ko sem izgubljala razsodnost. Pomagal mi je, da sem se ulegla bolj na bok, ker mi je bolj ustrezalo. Iz sosednjih sob so se slišali kriki porodnic in nato prvi jok dojenčkov, celotna atmosfera se mi je zdela tako zelo posvečena. Popadki so se stopnjevali na minuto in manj, vsakič me je zvilo, da sem mislila, da bom padla iz postelje. Andrej je bil vedno bolj nestrpen, ker ni bilo nikogar mimo, ker nihče ni prišel preverit, kaj se dogaja. Je bil že na tem, da gre nekoga poklicat, ko stopi noter neka druga babica in malo preveri stanje: "Kaj? A vi pa kar sami, popadki na pol minute... Pa saj se že glavico vidi!" Kaj, kaj, kaj? Poklicala je našo babico Katjo, ki se je opravičila, češ da je v sosednji sobi porajala drugorodka in da je bilo treba poskrbet zanjo. Ok. Gremo zdaj. Pripeljali so mi dušikov oksid, smejalni plin, ampak se mi ne zdi, da bi ga kaj čutila. Usmerjali so me, saj nisem več vedela zase, ves čas pa sem se pogovarjala z malo piško v meni in ji govorila, naj je ne bo strah, da jo pričakujeva, da razumem, da jo boli... Par potisov in porodila se je glavica. Pobožala sem tisto lepljivo bučko in si malo odpočila, kolikor se lahko med rednimi popadki. Dete se je z malo pomoči obrnilo za iztis. V tistem transu sem videla Andrejeve oči, slišala njegov pomirjujoč glas, ki je govoril, da bo kmalu mimo, babico Katjo, ki mi je rekla naj se še malo potrudi in bo moja mala piška zunaj. In res, še nekaj močnih pritiskov in rodil se je Anton. Takoj so mi ga položili na prsi, pokrižala sva ga, božala, čisto zamaknjena... Ura je bila osem.
Kaj se je dogajalo potem ne vem čisto točno... Spomnim se, da so prerezali popkovino, Antona dali pod lučko in ga izmerili, Andreju sem naročila, naj ga ves čas boža, da ne bo sam... Porodila sem še posteljico in prišel je ginekolog kirurg, ki je zašil raztrganino, ki jo je povzročil hiter porod. Šivanje je bilo najhujši del vsega. Bilo je neprijetno in pekoče, bolelo me je, kljub temu, da me me je zaradi plina zmanjkovalo. Babica Katja je bila zelo presenečena, nad tem, da se je porod odvijal tako hitro in vsi so bili navdušeni nad izbiro imena.
Nato smo ostali sami. Antona so mi položili v naročje, prosila sem, če sva še lahko gola. Dojila sem, mleko je teklo, mali je vlekel... Crkljali smo se vsi trije, objemali, poljubljali, veselo novico sva sporočila domačim in uživala v milini tistega trenutka, se veselili in prepevali. Skupaj smo odmolili v zahvalo za vse dogodke. Kakšni mogočni občutki so me takrat navdajali. Ponos, hvaležnost, kot da zmorem vse. Tisti božanski občutek stvarjenja... Neizmerna hvaležnost Bogu, za čudež življenja, blagoslov. Hvaležnost Andreju, ki je bil ob meni in ohranil trezno glavo, ko je mene odnašalo, za njegove poljube, besede, dotike in za ljubezen.
Sestra je nekako uredila, da nam še ni bilo treba na oddelek, da smo bili lahko še malo skupaj. Malo pred polnočjo je spet prišla, da bi oblekla Antona in naju pripravila za odhod na oddelek. Andrej naju je pospremil in mi prinesel nekaj za pojest, ker nisem imela nobenega poštenega obroka v celem dnevu. Tiste mini Domačice mi bodo ostale za vedno v spominu.
Zdaj, ko gledam nazaj bi marsikaj spremenila. Ampak dan je bil čaroben. Kljub vsemu čakanju, nervozi in nejevolji, je bil to en najlepših dni v mojem življenju. Ko sem pri sebi premišljevala potek tega dne, sem vedno znova prišla do zaključka, da so bile vse stvari na pravem mestu... To, da me niso takoj poslali na porodni blok ter da sva tako dolgo čakala na prosto sobo.., Zaradi vsega tega nisem bila pod pritiskom, da je treba rodit. Bila sem sproščena in v varnem objemu Andreja.
Bila sem jaz, mama.
Antona sva čakala kar nekaj časa... Je fant, ki rabi svoj čas, tudi zato, da starša poleg zorita. Najprej sva dobro leto čakala na tisto drugo črtico, ki nakazuje nosečnost, potem sva ga čakala še čez rok... Predviden rok poroda sem imela 25./26. 12. 2014, ampak moj občutek je bil, da se bo rodil prej. Tisti advent je bil res poseben, pričakovanje rojstva, življenja, veselja, luči.
Nekaj dni pred PDPjem sem imela zadnji pregled pri svoji ginekologinji. Ugotovila je, da se še nič ne dogaja, čeprav se mi je čep že odluščil sem bila še čisto zaprta pa tudi CTG je bil bolj raven kot ne. Naročila mi je, naj med prazniki ne hodim v porodnišnico, če se ne bo nič dogajalo in če bo dete normalno živahno, da naj počakam na 5. 1., da bom 10 dni čez rok in šele takrat grem.
In prišel je božič in nič... In naslednji dan in še en in še en.. in še vedno nič. Midva z Andrejem pa nestrpna. Počasi so se že začeli komentarji, naj pozdraviva Jankovića, češ da bomo prvi v 2015. Silvestrovo, nič. Zunaj je pokalo, v meni je skakalo, to je bilo pa tudi vse. Tako sem se že počasi sprijaznila, da bomo morali počakati na 5. 1. in da obstaja možnost da bo potrebno porod sprožiti umetno. Priznam, kljub temu, da sva bila zelo na trnih in v stalni pripravljenosti, jaz pa tudi enormnih dimenzij, sva se z Andrejem takrat imela strašno lepo, v miru sva uživala v zadnjih dnevih v dvoje. Hodila sva na izlete, se (nas) priporočila Mariji na Brezjah, opravila še zadnje priprave s katerimi sva odlašala...
V soboto, 3. 1. 2015, so do naju prišli ati, Ana in Marta. Ati je prišel povedat, da se je v 29. tednu rodila moja sestrica in da ji je ime Veronika. Počutila sem se jezno in nemočno, predvsem zaradi izbire imena. Eh, moja Veronika... Ampak to je druga zgodba.
Naslednji dan, torej en dan pred tistim dnevom, ko naj bi šla rodit, je bilo vse mirno. Sicer z občasnimi krči in otrdevanji, ampak to se mi je dogajalo že od šestega meseca naprej. Ta dan sva šla malo hodit na Janče, po stopnicah v 11. nadstropje, namakala sem se v vodi, skratka počela vse, da bi malo pospešila možnost poroda. Dete pa nič.
Zvečer, pred spanjem, sva se z Andrejem pogovarjala. Jutri pa bo, ne glede na to, kako, jutri BO. Jutri ob tem času bova v rokah držala najinega otroka. Zmolila sva, prosila, bila intimna, spet molila, vse skupaj v enem takem velikem, božanskem občutku pričakovanja in vznemirjenja. In objeta zaspala. Jutri bo naš dan... Ob 5h zjutraj so me zbudili rahli popadki. Bili so drugačni od tistih lažnih, drugačen je bil občutek, bili so ritmični in na drugem mestu. To je to! Vstala sem, ker spat itak več nisem mogla in pripravila stvari za v porodnišnico, se umila in štela popadke in minute. Od 5h do 8h so se mi popadki stopnjevali na nekje 4-3 minute, zato sem se odločila, da zbudim Andreja. Počasi sva se mislila odpravit, ko so popadki popolnoma prenehali. Kaj je to?
Pokličem v porodnišnico, povem da sem 10 dni čez rok, da sem dobila svoje popadke in da so se umirili, ali naj čakam doma, ali naj pridem tja? V telefon me je sestra kar neprijazno pozvala, da kaj še čakam doma, da sem 10 dni preko roka in da naj pridem takoj v porodnišnico. Ok... pa pejva...
Se odpraviva počasi v porodnišnico, 15 minut počasne hoje. Prideva pred triažo in šok! Tam je vsaj 30 visoko nosečih mamic, vse rahlo na trnih, in vsaj toliko spremljevalcev. Seveda polna luna in prvi pravi delovni dan po novem letu. Katastrofa. Se postavim v vrsto pred sprejemno pisarno. Po 15 minutah stanja v vrsti pridem končno v pisarno, se previdno usedem na stol in povem spet celo zgodbo, o popadkih, 10 dnevih čez rok, odluščenem čepu, itd in sestra me samo pogleda in mi da direkten papir za porodni blok. Super! Še prej pa moram na CTG in v triažo na pregled. Takrat je bila ura okrog 10h, popadki pa neredni, ampak razmeroma močni.
Poiščem Andreja, ki me vidno znerviran čaka pred triažo in mu povem, da sem dobila papirje za v porodni blok. V tistem pride do nas, bilo nas je več parov, sestra iz CTG, da preveri v kakšnem stanju smo mamice in katere zaporedne številke imamo za CTG. Ji povem, da so me poslali naravnost na porodni blok in me pogleda in pripomni: "Gospa, ne izgledate še tako slabo, boste kar po zaporedni številki na CTG počakala." KAJ? Kako pa lahko ona presodi, kako se jaz počutim in kaj se z mano dogaja?
In sva čakala... Pojedla tisti jabolki in frutabelo, ki sem jih imela za vsak slučaj s sabo. Še danes ne vem, zakaj si nisva upala vsaj do kafiča stopit in si naročit en sendvič in nekaj za popit. In čakala. Vmes doživela razne izpade živčnosti bodočih staršev, predvsem očetov, ki so bili v podobni situaciji kot midva... Predihavala sem popadke, ki so bili vedno močnejši, ampak še vedno neredni. In končno okoli pol 3h pridem na vrsto za CTG. Se uležem na posteljo, nastavijo mi aparature in začne se merjenje moči popadkov in otrokovega srčka. Se sprostim, kolikor se da in čakam.. (Med tem so pri sosednji postelji imeli neko dramo, ker jim je odpovedala CTG naprava) V dobre pol ure nisem imela niti enega resnega popadka. Pride spet tista sestra do mene in mi prav privoščljivo pravi: "Vidite, da niste tako slabo. Vi boste šli kar domov danes, imamo polno." Ja. Hvala. In spet čakanje, tokrat na pregled v triaži.
Končno pridem na vrsto, že precej utrujena in naveličana. Zdrdram celotno zgodbo o čepu, popadkih, sprejemu, CTGju. Zdravnica me lepo posluša in mi pravi, da me bo poskusila vseeno vzet na oddelek in bom tam počakala na prosto porodno, ker sem že toliko čez rok in bomo videli kako bo. Potem je sledil še vaginalni pregled. Se namestim, zdravnica me pregleda in vzklikne: "Gospa, vi greste pa samo še rodit, ste že 7 cm odprti!" Končno, si mislim. Se preoblečem v bolnišnična oblačila in grem v čakalnico do Andreja, da mu povem kako naprej. Sem ga poslala domov, da se malo naje in da odnese moje stvari, ki jih nisem več potrebovala. Ko bo pa prišel nazaj ga bodo pa pripeljali na porodni blok.
In res, okoli 4h me končno pripeljejo na porodni blok. Tam čakam v čakalnici in opazujem, kako se dan preveša v noč. Sledil je klistir in britje, ki sem ju najprej odklonila in si potem premislila. Ni mi bilo hudega. Kmalu pripeljejo še Andreja in vse je bilo lažje. Sprehajava se po hodniku, se hecava, malo pleševa in firbcava okrog. Z nama je čakal še en par, ki se je poznal z babico Veroniko, ki je skrbela za nas in vsi so naju spraševali, če je Andrej brat od Neže... Nič jasno. Vmes pride druga babica povedat, da so vse porodne sobe zasedene in da bo treba počakat na prostor. Popadki so se stopnjevali in postali ritmični na nekje 3 minute. Dihala sem, objemala Andreja, božala veliki trebuh in mu prigovarjala, da bo kmalu konec. Vmes enkrat prideta ati in Helena, čisto po naključju nekaj vprašat njuno zdravnico. Heleni nerodno, meni nelagodno, Andreju težko, ati pa pač ati, cel car. Zadržujem tiste popadke in se delam, da me nič ne boli, hladna kot špricer, tako mi je bilo neprijetno pred njima. Ati poznavalsko ugotovi, da danes ne bo še nič, ker me še ne zvija prav zelo... Končno gresta in jaz se lahko spet sprostim.
Babica je stalno spremljala naše počutje in tipala trebuh, da je ocenila intenzivnost popadkov. Malo po 6h sporoči, da bodo porodne sobe kmalu proste in da sva midva naslednja na vrsti. In res okrog pol 7h prideva v porodno sobo številka 2, veliko in prostorno z vsemi potrebnimi pripomočki in prijetno zatemnjeno.
Sprejela naju je babica Katja in nama razložila, kako bodo potekale stvari, da bo z nami do 9h, potem pa pride nočna izmena. Namestila je CTG in preverila v kakšnem stanju sva z dojenčkom. Prišla je tudi ginekologinja, ki je ugotovila, da sem odprta že dobrih 8 cm in skupaj smo se odločili, da mi prederejo ovoj. Popadki do takrat še niso bi zelo intenzivni, zato so naju pustili sama, babica pa je obljubila, da mi pripelje smejalni plin, če bo slučajno potreben. Zanj sem prosila, ker sem se bala, da bom zaradi panike hiperventilirala. Ostala sva sama in takrat se je začelo. Močno in boleče. Želela sem vstat pa zaradi predrtja nisem smela... Predihavala sem popadke, kakor se je dalo mirno. Andrej me je držal za roke, mi dajal za pit in me usmerjal, ko sem izgubljala razsodnost. Pomagal mi je, da sem se ulegla bolj na bok, ker mi je bolj ustrezalo. Iz sosednjih sob so se slišali kriki porodnic in nato prvi jok dojenčkov, celotna atmosfera se mi je zdela tako zelo posvečena. Popadki so se stopnjevali na minuto in manj, vsakič me je zvilo, da sem mislila, da bom padla iz postelje. Andrej je bil vedno bolj nestrpen, ker ni bilo nikogar mimo, ker nihče ni prišel preverit, kaj se dogaja. Je bil že na tem, da gre nekoga poklicat, ko stopi noter neka druga babica in malo preveri stanje: "Kaj? A vi pa kar sami, popadki na pol minute... Pa saj se že glavico vidi!" Kaj, kaj, kaj? Poklicala je našo babico Katjo, ki se je opravičila, češ da je v sosednji sobi porajala drugorodka in da je bilo treba poskrbet zanjo. Ok. Gremo zdaj. Pripeljali so mi dušikov oksid, smejalni plin, ampak se mi ne zdi, da bi ga kaj čutila. Usmerjali so me, saj nisem več vedela zase, ves čas pa sem se pogovarjala z malo piško v meni in ji govorila, naj je ne bo strah, da jo pričakujeva, da razumem, da jo boli... Par potisov in porodila se je glavica. Pobožala sem tisto lepljivo bučko in si malo odpočila, kolikor se lahko med rednimi popadki. Dete se je z malo pomoči obrnilo za iztis. V tistem transu sem videla Andrejeve oči, slišala njegov pomirjujoč glas, ki je govoril, da bo kmalu mimo, babico Katjo, ki mi je rekla naj se še malo potrudi in bo moja mala piška zunaj. In res, še nekaj močnih pritiskov in rodil se je Anton. Takoj so mi ga položili na prsi, pokrižala sva ga, božala, čisto zamaknjena... Ura je bila osem.
Kaj se je dogajalo potem ne vem čisto točno... Spomnim se, da so prerezali popkovino, Antona dali pod lučko in ga izmerili, Andreju sem naročila, naj ga ves čas boža, da ne bo sam... Porodila sem še posteljico in prišel je ginekolog kirurg, ki je zašil raztrganino, ki jo je povzročil hiter porod. Šivanje je bilo najhujši del vsega. Bilo je neprijetno in pekoče, bolelo me je, kljub temu, da me me je zaradi plina zmanjkovalo. Babica Katja je bila zelo presenečena, nad tem, da se je porod odvijal tako hitro in vsi so bili navdušeni nad izbiro imena.
Nato smo ostali sami. Antona so mi položili v naročje, prosila sem, če sva še lahko gola. Dojila sem, mleko je teklo, mali je vlekel... Crkljali smo se vsi trije, objemali, poljubljali, veselo novico sva sporočila domačim in uživala v milini tistega trenutka, se veselili in prepevali. Skupaj smo odmolili v zahvalo za vse dogodke. Kakšni mogočni občutki so me takrat navdajali. Ponos, hvaležnost, kot da zmorem vse. Tisti božanski občutek stvarjenja... Neizmerna hvaležnost Bogu, za čudež življenja, blagoslov. Hvaležnost Andreju, ki je bil ob meni in ohranil trezno glavo, ko je mene odnašalo, za njegove poljube, besede, dotike in za ljubezen.
Sestra je nekako uredila, da nam še ni bilo treba na oddelek, da smo bili lahko še malo skupaj. Malo pred polnočjo je spet prišla, da bi oblekla Antona in naju pripravila za odhod na oddelek. Andrej naju je pospremil in mi prinesel nekaj za pojest, ker nisem imela nobenega poštenega obroka v celem dnevu. Tiste mini Domačice mi bodo ostale za vedno v spominu.
Zdaj, ko gledam nazaj bi marsikaj spremenila. Ampak dan je bil čaroben. Kljub vsemu čakanju, nervozi in nejevolji, je bil to en najlepših dni v mojem življenju. Ko sem pri sebi premišljevala potek tega dne, sem vedno znova prišla do zaključka, da so bile vse stvari na pravem mestu... To, da me niso takoj poslali na porodni blok ter da sva tako dolgo čakala na prosto sobo.., Zaradi vsega tega nisem bila pod pritiskom, da je treba rodit. Bila sem sproščena in v varnem objemu Andreja.
Bila sem jaz, mama.
Komentarji
Objavite komentar