dojenje
Že od Antonovega prvega meseca se spravljam napisat nekaj o dojenju. O tem, kako je šlo nama, kakšne sva imela težave, kako sva jih rešila, kako sem se počutila. Glede dojenja še danes ne najdem pravih besed. Bilo je težko, še vedno včasih je, čeprav so začetne težave že izginile iz moje glave.
Ta teden obeležujemo teden dojenja in je pravi čas, da zapišem tudi kaj o tem. Nekaj sva povedala tudi po televiziji. Hihi, midva z Antonom sva glavni zvezdi. > RTVS prispevek
Prva misel ob besedi dojenje je zame vez med mamo in otrokom in res je materino mleko nekaj zares dragocenega. Jaz mu včasih rečem kar mamino belo zlato.
Priznati moram, da so bile moje predstave o dojenju kar precej romantične. Predstavljala sem si, da ima to vsaka ženska v sebi, da je to nekaj tako naravnega in nagonskega, da s tem pa res ne sme biti težav. Mama da svojo zizo na plano in otroček kar ve kako in kaj. Ja. V teoriji. Sicer je v nas mamah res tisto bogastvo materinstva, ampak ni pa tako enostavno.
Ta teden obeležujemo teden dojenja in je pravi čas, da zapišem tudi kaj o tem. Nekaj sva povedala tudi po televiziji. Hihi, midva z Antonom sva glavni zvezdi. > RTVS prispevek
Prva misel ob besedi dojenje je zame vez med mamo in otrokom in res je materino mleko nekaj zares dragocenega. Jaz mu včasih rečem kar mamino belo zlato.
Priznati moram, da so bile moje predstave o dojenju kar precej romantične. Predstavljala sem si, da ima to vsaka ženska v sebi, da je to nekaj tako naravnega in nagonskega, da s tem pa res ne sme biti težav. Mama da svojo zizo na plano in otroček kar ve kako in kaj. Ja. V teoriji. Sicer je v nas mamah res tisto bogastvo materinstva, ampak ni pa tako enostavno.
Najina zgodba je gre nekako takole...
Nekje okrog predvidenega roka poroda sem opazila, da so moje prsi postale bolj občutljive in zares polne. Če sem jih stisnila, so se na bradavicah pojavile belkaste kapljice... Kakšno veselje! Kolostrum, prvo materino mleko. Polno vsega, kar mali človek potrebuje za okrepitev po napornem rojstvu. In res, ko je mali mož pokukal na svet je hitro zavohal, kje se skriva ta bela dobrota.
Drugi dan je sledil naval mleka, prsi polne, bradavic se skoraj ni videlo, puščala sem, da je bila spalna srajca čisto premočena. In kar na enkrat je dojenje postalo velika težava. Anton je jokal, ni se znal pristavit, ker je bilo toliko mleka ga je kar zalivalo.
V porodnišnici je še kar nekako šlo, sestre so nama bile v veliko pomoč, čeprav s pomočjo nastavka in tolažbe z dudo. Doma pa stres, kar na enkrat ni šlo nič več prav. Patronažna sestra je s tehtanjem naredila še dodaten preplah in ker Anton ni pridobival na teži sva bila že po desetih dneh pri pediatrinji. Takoj svetovan dodatek, strašenje s težo in dojenje po urniku so v meni sprožili strah in nemoč. Anton je doma veliko jokal, tudi med dojenjem. Velikokrat sem se počutila kot slaba mama, zato, ker dojenje ni šlo, ker nisem kar znala. Velikokrat sva jokala oba. Ampak moja želja po dojenju je bila močna in ko sem se odločila, da dodatka naš fant ne bo pil, se je začelo pravo garanje. Za mleko, za spanje, za čim manj joka.
Anton pa je kar jokal, se obračal stran, vlekel je slabo, meni je posledično zmanjkovalo mleka, ker ni bilo stimulacije mlečnih žlez. Obremenjena z urami, minutami, stranmi, negotova vase in prestrašena, kako ne znam poskrbet za otroka, sem se začela izobraževat o dojenju, kako poteka, kako se mleko tvori, kako otrok vleče. Spraševala sem doječe mame in kmalu spoznala, da nisem edina, da se s podobnimi neuspehi in strahovi srečuje mnogo mladih mamic.
Pri vsem tem pritisku se je bilo težko sprostit in uživat v otrokovi bližini in dojenju. Naju je iz začaranega kroga joka in nemoči rešilo maratonsko dojene. Odmislila sem ure, strani, dudo. Antona sem in ga še vedno dojim na njegovo pobudo, toliko časa, kot želi. Včasih je to pol ure, drugič deset sekund. Zabubila sva se v posteljo, z vodo in prigrizki in počivala, se dojila, jokala, se stiskala... Koža na kožo, samo midva v najinem oksitocinskem mehurčku (noooo, atija sva tudi kdaj spustila poleg). Anton je bil praktično cele dneve in noči na meni v biološkem položaju.
Sčasoma je dojenje postalo vedno bolj enostavno. Bradavice niso bile več tako občutljive, mleka je bilo vedno več, fant vedno bolj sit. Danes lahko s ponosom rečem, da moj sin ni prejel niti kaplje prilagojenega mleka, da je v pol leta podvojil svojo porodno težo samo z dojenjem in da jaz uživam v dojenju in odnosu, ki ga s tem gradiva.
Potrebno je bilo veliko vztrajnosti ter podpore in spodbude domačih. En velik hvala za Andreja, njegovo razumevanje in sprejemanje, brez njega in družine mi ne bi uspelo. Še večji hvala pa gre Vidi za vse nasvete, spodbudne besede, oporo in tolažbo!
Drugi dan je sledil naval mleka, prsi polne, bradavic se skoraj ni videlo, puščala sem, da je bila spalna srajca čisto premočena. In kar na enkrat je dojenje postalo velika težava. Anton je jokal, ni se znal pristavit, ker je bilo toliko mleka ga je kar zalivalo.
V porodnišnici je še kar nekako šlo, sestre so nama bile v veliko pomoč, čeprav s pomočjo nastavka in tolažbe z dudo. Doma pa stres, kar na enkrat ni šlo nič več prav. Patronažna sestra je s tehtanjem naredila še dodaten preplah in ker Anton ni pridobival na teži sva bila že po desetih dneh pri pediatrinji. Takoj svetovan dodatek, strašenje s težo in dojenje po urniku so v meni sprožili strah in nemoč. Anton je doma veliko jokal, tudi med dojenjem. Velikokrat sem se počutila kot slaba mama, zato, ker dojenje ni šlo, ker nisem kar znala. Velikokrat sva jokala oba. Ampak moja želja po dojenju je bila močna in ko sem se odločila, da dodatka naš fant ne bo pil, se je začelo pravo garanje. Za mleko, za spanje, za čim manj joka.
Anton pa je kar jokal, se obračal stran, vlekel je slabo, meni je posledično zmanjkovalo mleka, ker ni bilo stimulacije mlečnih žlez. Obremenjena z urami, minutami, stranmi, negotova vase in prestrašena, kako ne znam poskrbet za otroka, sem se začela izobraževat o dojenju, kako poteka, kako se mleko tvori, kako otrok vleče. Spraševala sem doječe mame in kmalu spoznala, da nisem edina, da se s podobnimi neuspehi in strahovi srečuje mnogo mladih mamic.
Pri vsem tem pritisku se je bilo težko sprostit in uživat v otrokovi bližini in dojenju. Naju je iz začaranega kroga joka in nemoči rešilo maratonsko dojene. Odmislila sem ure, strani, dudo. Antona sem in ga še vedno dojim na njegovo pobudo, toliko časa, kot želi. Včasih je to pol ure, drugič deset sekund. Zabubila sva se v posteljo, z vodo in prigrizki in počivala, se dojila, jokala, se stiskala... Koža na kožo, samo midva v najinem oksitocinskem mehurčku (noooo, atija sva tudi kdaj spustila poleg). Anton je bil praktično cele dneve in noči na meni v biološkem položaju.
Sčasoma je dojenje postalo vedno bolj enostavno. Bradavice niso bile več tako občutljive, mleka je bilo vedno več, fant vedno bolj sit. Danes lahko s ponosom rečem, da moj sin ni prejel niti kaplje prilagojenega mleka, da je v pol leta podvojil svojo porodno težo samo z dojenjem in da jaz uživam v dojenju in odnosu, ki ga s tem gradiva.
Potrebno je bilo veliko vztrajnosti ter podpore in spodbude domačih. En velik hvala za Andreja, njegovo razumevanje in sprejemanje, brez njega in družine mi ne bi uspelo. Še večji hvala pa gre Vidi za vse nasvete, spodbudne besede, oporo in tolažbo!
Komentarji
Objavite komentar