mir
Joj mi paše tale mir..
Vem, morala bi tudi jaz počivat, tako kot Anton...
Danes je prvi večer, ko sva sama doma. Ati je na snemanju z zborom in mene je precej skrbelo, kako se bova porihtala. Prejšnje večere je bilo kar pestro. Saj je fant priden in spi podnevi in ponoči brez kakšnih večjih težav. Ampak zvečer bi bil pa cel čas po rokah, oči široko odprte, včasih v miru, drugič v krčevitem joku. Vsekakor pa buden. Sovica moja :D
Sem ga podojila in previla, mu povedala, da je večer in da sva sama. Ga zavila v bubo in stisnila k sebi... Nisem se ukvarjala z njim. Samo pustila, da uživa v moji bližini. In je zaspal. Sam, brez petja, guncanja, prigovarjanja... Kako me vsakič znova preseneti!
Čas z malo štručko res beži. Se lovimo z dnevno rutino, s spanjem, hranjenjem, igranjem, previjanjem... Vse je novo in vse je tako posebno, posvečeno. Saj me zajamejo obdobja nemira, obupa in nemoči, trenutki, ko res ne vem, če delam prav, ker sem poskusila že vse, kar sem slišala, prebrala... Na koncu se vseeno vse obrne tako, da je s pogledom na to nemočno bitjece, ki sva mu dala življenje, poplačan vsak trenutek skrbi. Ko se lahko samo zazreš in se čudiš. Tako mali, nebogljen ampak tako poln ljubezni.
Šele 12 dni je na svetu, meni pa se zdi, da je že celo življenje z mano.
Vem, morala bi tudi jaz počivat, tako kot Anton...
Danes je prvi večer, ko sva sama doma. Ati je na snemanju z zborom in mene je precej skrbelo, kako se bova porihtala. Prejšnje večere je bilo kar pestro. Saj je fant priden in spi podnevi in ponoči brez kakšnih večjih težav. Ampak zvečer bi bil pa cel čas po rokah, oči široko odprte, včasih v miru, drugič v krčevitem joku. Vsekakor pa buden. Sovica moja :D
Sem ga podojila in previla, mu povedala, da je večer in da sva sama. Ga zavila v bubo in stisnila k sebi... Nisem se ukvarjala z njim. Samo pustila, da uživa v moji bližini. In je zaspal. Sam, brez petja, guncanja, prigovarjanja... Kako me vsakič znova preseneti!
Čas z malo štručko res beži. Se lovimo z dnevno rutino, s spanjem, hranjenjem, igranjem, previjanjem... Vse je novo in vse je tako posebno, posvečeno. Saj me zajamejo obdobja nemira, obupa in nemoči, trenutki, ko res ne vem, če delam prav, ker sem poskusila že vse, kar sem slišala, prebrala... Na koncu se vseeno vse obrne tako, da je s pogledom na to nemočno bitjece, ki sva mu dala življenje, poplačan vsak trenutek skrbi. Ko se lahko samo zazreš in se čudiš. Tako mali, nebogljen ampak tako poln ljubezni.
Šele 12 dni je na svetu, meni pa se zdi, da je že celo življenje z mano.
Komentarji
Objavite komentar