moje bistre luže

Tako, me ni bilo na spregled več kot pol leta... Razburljivega pol leta.
Ko takole gledam nazaj, mi je žal samo, da nisem večkrat vzela v roke fotoaparata in bolj vztrajala pri projektu. Ampak tudi zato se najde (dober) razlog. Fotografije so sicer še nastajale, ampak želja po objavljanju je na žalost izginila.

Dober teden pred zadnjo objavo sva z možem domov prinesla vsak svojo dobro novico in od vse evforije je fotoaparat ostal nekje pozabljen. Dragi je po dolgotrajnem iskanju dobil službo, neko aprilsko jutro pa naju je pričakal tisti čudež, ki sva si ga tako močno želela. Od vznemirjenja sva kar malo izgubila tla pod nogami. Mami in ati. Kako oddaljeni sta se mi zdeli ti besedi. Domači in topli, ampak ob enem tako neznani.

Tako nežno se je začelo. Neznatno in nezaznavno... 
In vse je raslo. Rasla je zrelost, najin odnos, želja po boljšem... Veselje in vznemirjenje, strahovi in pričakovanja. Rasla sem jaz in rastem še vedno.
In raste detece v meni. Moj učitelj.
Ob njem se učim potrpežljivosti, ko me z nežnimi in malo manj nežnimi brcikami opozarja da je vedno z mano.
Učim se ljubezni, do sebe, svojega telesa, svoje nove vloge. Ljubezni do moža in do sprememb, ki so pred nama. In predvsem ljubezni do male štručke.
Učim se soočanja z novimi težavami in skrbmi. Sprejemam jih. Včasih z muko, ampak to je del mojega življenja. Novega življenja.

 

In taka sem zdaj... Velika, večja. Predvsem v srcu.

Zdaj se vse umirja, da se lahko kmalu znova rodi.
Hvaležna sem za ves ta čas in za vse kar prinaša nova pomlad.

In nove bistre luže...